…..Naslov Prostori tišine daje možno iztočnico za razumevanje pomena Živkovičeve nove fotografske celote, in v njenem kontekstu se fotografije ponujajo branju, ki v njih vidi ustvarjalno delo, v katerem se je pretekla resničnost zgostila v izkušnjo tihih, elegičnih prostorov. Ti prosevajo skozi nekakšno opno, tako da imamo občutek, da ob gledanju fotografij vstopamo v neki drugi čas, vendar ne v smislu Barthesovega »to je bilo videno«, marveč v smislu časa, ki je v teh prostorih obstal in obmiroval, odkar prvotne živahne skupnosti med človekom in stroji ni več. Nekdaj hrupna, svetla in razgibana stvarnost teh prostorov se je preobrazila v tiho, mračno in otrplo stanje……