S serijo Interierji II se je Salaj lotil mnogo bolj diferenciranih prostorov: v kvantitativno skromnejšem nizu se nahajajo podobe reprezentativnih lokacij, povezanih s pojmom državnosti in države. Velikoformatne frontalne fotografije notranjščin osrednjih prostorov Ustavnega sodišča, parlamenta ter pisarne predsednika Republike – tem trem se pridružuje še posnetek administrativnih prostorov na Parmovi ulici – znova kažejo tisto, kar se na prvi pogled zdi razmeroma običajno in vsakdanje. Upodobljeno skuša biti znova čimbolj istovetno dejanski resničnosti. Ker niso neodvisne od svojega referenta, nam te fotografije kot temeljite analogije omogočajo predvsem globlje zavedanje resničnosti, ki šele na teh fotografijah postane zares »vidna« in transparentna. Fotografovo skrajno objektivistično stališče tudi tokrat izključuje vsako sled refleksivnosti, vsako sled subjektivitete. Namesto tega nas fotografije obsipajo z množico verističnih detajlov, ki zgovorno pričajo o funkcionalnosti teh prostorov, kot tudi o njihovi simbolni vlogi. Skoznje preseva ideologija, ki terja določene ritualne in estetske oziroma arhitektonske dispozicije – v čemer je skrit tudi osrednji naglas teh del